sproščenost

Je keč vsega.

Danes sem se z gosopo tako lepo sproščeno in samozavestno pogovarjala. Nisem mislna na nič drugega kot na stvari ki so bile pomembne in ki jih je morala gospa zvedet. Tudi razmišljala sem! Razmišljala in postavljala podvprašanja! Vse to mi je uspelo ker sem se za trenutek spozabla moje vloge "študentke" in se vživela v farmacevta, ki mu ni vseeno. Danes je biu super dan za službo, zadel si Žurnal!

Na drugi strani 6 črtic v ljubezni. Bomo vidli. Zdravje tudi šiba danes. Sej sem začela jemat nore gobe, bo moglo še naprej šibat. Z vitaminom C, za boljšo absorbcijo in resničen boj proti virusom. Na juriš!

Martinovanje.. polno sprememb. Razgibano. Veselo, pričakovano, navdušeno, plesoče, smešno, internacionalno, pijano, brezbrižno, nesramno, kolegialno, pogumno, zaljubljeno, žalostno, boleče...predvsem pa prijateljsko, saj vse skupaj poveže v celoto in zato nepozabno.

Res sem lahko srečen človek s tolko dobrimi in spoštovanja vrednimi prijatelji!

Edino ni blo lih sproščeno.... še posebno ne do njega. Sem se spogledovala kot v mladih letih. Srce mi je bilo, in prosila sem naj pesmi še ne bo konec. Smešno sem se počutla v oblekci, a sem kmalu pozabla na to. Žalostna sem bila zaradi Jake, ker mu je bilo tako vseeno. Ker si ne upa pogovarjat z mano in bit tak z mano v družbi svojih prijateljev kot je ko sva sama. Boli. A nič ne morem.... preveč sem se že trudla in sigurno se še bom... a mislim da tega ne bom spremenila.

Bojim se, da se bom zaljubla in da bo zaljubljenost šla. Da se ga bom naveličala tako kot sem se naveličala ostalih. Bojim se da bom delala iste napake kot do sedaj. Ko bi le imela dovolj moči da bi to spremenila in se ne predala oblasti stare Urške. Nočem je nazaj, a se že prikazuje.

Bojim se. Bojim se tvegat in spet prizadet. Sem sploh sposobna ljubit drugače?

Moč pogledov

Malo sem si oddahlna.

Farmacevt ni od muh. Šele ko ti kaj spodleti in ko vidiš kakšne posledice lahko nastanejo se zaveš kako pomemben je ta poklic, kako pomembna je 100% prisotnost ko sežeš po škatlicah zdravil in jih poližiš na recept. 3x Atoris 10, 3x Aspirin protect,..... določene zvenijo že tako znano in domače, da se ti zdi prou fajn, kako hitro si se uvedel... nato pa se zaradi rutine zgodi neumnost. procent manj pozornosti in daš napačne škatle. Pa tako lepo sem se pogovorila z gospodom... Zaradi prijetnega pogovora sem še bolj zaupala vase. In ravo takrat jo skuhaš! Kako naj vse to združim? 110% zbranost, sproščenost, prijaznost, ubranost.... ?? Čas, čas, izgušnje, kilometrina... .

Hvala bogu sem zamenjala zdravili, ki tudi če bi jih gospod pojedel ne bi povzročile hujšega. Ko pa sem zvečer v postli premišljevala me je strislno pri srcu. Kako veliko odgovornost imam! In kako mi Karmen zaupa! Bila sem počaščena, res.

Upam da se bom na tej napaki naučila. In da sem pametna in je ne bom več ponavljala. Ušeč mi je rek: Razlika med pametnim in neumnim je, da neumni dela vedno iste napake, pameten pa vedno druge. Čim manj napak, pa bo.

Učeraj je biu super večer. Tak kot sem si ga predstavljala. Le da mi plesni koraki niso šli najbolje ko sem si to najbolj želela. Nisem bla sproščena.... vendar ni blo tako slabo...uni ča-ča-ča je biu prehiter in najine noge so šle vsaka po svoje...ampak sej sva se nekako lovila :) Ahh in ko si me gledal. Razlagal in me gledal direkt v oči, brez da bi odvrnil pogled, zdela se mi je cela večnost, komaj sem zadrževala pogled v tvojih očeh, zanimalo me je če ga boš odmaknil, nisi ga! Direkt v srce.

Spet preveč pričakujem? Ne znam razbrat kaj pomenijo tvoji pogledi. Prepustila se bom toku in ga ne poskušala prehitet. Le plavala bom z njim. In sledila sebi.

člouk zgubi voljo ko bere to sranje

Kar zaboli, ko ti ljudje rečejo: "Ojoj, samo tega se mi pa res ne da brat."

Ja, klinc če mam pa tak lajf! In probleme, okrog katerih se vrtim že miljaužnt let in jih ne znam rešt. Eksistencialni problemi bi rekla Jana. Pa misli da je edina. Punca moja, niti pomisli ne, da si edina. 95% ljudi je egoističnih in ima može in otroke prov iz razloga ki si ga navedla. Zato pa zrastejo taki otroci. Bogi so!

Bomo tudi mi ratali taki? Bog dej da ne! Lahko pa še vedno rodiš otroka, z namenom, da boš starš in mu boš dajal ljubezen in ga vzgojil v dobrega človeka. Ki bo znal samostojno stopat, dajat ljubezen in ne bo dušil ljudi z njo. Rodiš otroka, da mu omogočiš da se razvije v svoji popolnosti... Veliko je drugih razlogov, ampak le za ljudi, ki so dovolj močni da to tudi naredijo in ga ne zadušijo z ljubeznijo da rata bogi ves plav v obraz!

Nikogar ne bo

Jezna sem. Nekaj se govori, sanjari. Ko pa pride trenutek se vsi potuhnejo! Kar naenkrat noben nima volje. Jezna sem.

Ko mi ni blo v slo sem se vedno žalostno počutla ker nisem mogla na srečanja ženskic. Danes, ne bom šla na vaje (!!! to mi res ni podobno!!!) zato da grem k Andreji. Enim se pa pač ne da. Al pa imajo druge neumne izgovore. Malo sem nesramna. Ampak... ne morem si pomagat. Moja prva reakcija na ta bes je bla: pa še jst ne grem. Grem na vaje. Kako budalo! Pole bi bla ista kot drugi. Jst vem, da bi si želela da bi moje prjatlce pršle na moj žur diplome. sej sem prou otročja, da me taka bedarija sploh spravi iz tira. Ne bom kot drugi. Sledila bom svoji vesti. Bla bom jst.

Imela se bom fajn!

Čestitam Andreja! Res sem vesela in zelo zelo ponosna nate!!!! :*

mi bo tudi tokrat zmanjkalo elana?

Vedno sem tako zelo zagnana na začetku, a kmalu mi izpuhti vse zanimanje...počasi a vztrajno se izgublja, dokler ne pride dan, ko na začetku tako eksotična stvar postane muka. Ko bi le imela vsaj malo Janine vztrajnosti.

Koliko časa bom z veseljem vadla? Koliko časa me bo želja gnala naprej? Profesor je res dober. Zna povedat, razložit, pokazat. Da ne govorim kako igra. V tonu čutiš tisto energijo, polnost, mavrico. Pa še šarmanten je. Usodna kombinacija.

Urška, ustrajnost! Nekoč sem je imela več.

Učerja, ko sem igrala sem za teenutek začutila popolno koncentracijo. Obstajale so le note in piccolo. Kot da bi se zlila s svetom not. Neverjeten občutk. Če to dosežeš na odru mora bit prava ekstaza. Ko bi meni to uspelo vsaj enkrat. Pa četudi le na vajah. Da bi lahko tako sproščeno igrala. Da bi se zlila z notami.

Ušeč mi je, ker ko ne tečem, že pogrešam tek. Komaj čakam, da parkiram avto in se podam v hrib. Nato ovinek in zadosvoljstvo, da sem že manj zadihana kot prejšnje dni.

Kuhanje večerje. Vonj popečenih gob.. začimbe. Kozarček ob večerji in veselje ob prvi petki sestre. Zadovoljni obrazi. Lepo je.

Le tako zmedeno. Nisem še padla v ritem. Še vedno je z mano tisti občutek, da bi mogla nekam it, nekaj naredit. Pa ne vem kaj.

zalet

Zmatrana sem. Komaj še gledam. A počutim se super. Dobila sem zalet. Vzela sem ga iz kosila, iz objemov in nasmehov vseh ljudi. Prijazne besede, mimobežni heci in nasmehi... res lep dan. Pogrešala bom misterja hišnikov!

Danes je bil spet isti. Pogovarjala sva se, hecala. Ne vem kdaj misli resno in kdaj ne. Ne vem. Začutila pa sem da mu ni vseeno. Žal mi je bilo da sem bla tako nesramna do njega. Ampak me je res razjeziu. Zanima me kako bo naprej. Ne pričakujem nič, ker sem čene vedno tepena od vsode.

Na poti domou je blo neverjetno! Le fant, ki se je peljal z nami je bil preveč napanfumiran. Čene pa je nebo pokazalo skoraj vse svoje obleke... in obraze. Tako čudovitih barv in intenzitet, pa oblik in sijev že dolgo nisem vidla. In za na konec še prelepa mavrica nad Sveto goro. Hvala za čudovit dan! Komurkoli že.

Naj bo čimveč takih!

formatiram

Če človek pri pogovoru ni iskren.. mu ne moreš nič. Sam si je kriv. Njegove besede bom jemala dobesedno. Dejstva sem sprejela. Ne bom si več komplicirala življenja. Mislim da sva si ful podobna in ga na nek način celo razumem. In vem, da ne bo naredu nič, ker ni dovolj močen in je preveč ponosen. Mogoče si spet razlagam narobe, a ta je moja verzija. Vsaj dokler mi bo govoril to "resnico".

Zdej sem prou pomirjena. Prtislna sem na delite in to je to. Formatiram ta disk. Preveč je blo vsega. Moram začet na novo in pustit ene in iste tipe enkrat že za sabo.

Veter

Kako boli. Kako boli tvoje obnašanje, tvoje besede, tvoje sprenevedanje, tvoj molk.

Jezna sem nate, jezna nase ker ti dovolim da mi to počneš in ker še kar verjamem da si drugačen. Pogrešam te, a hkrati sovražim. Sploh veš kaj mi delaš? Verjetno ne..
Ne vem kaj se ti plete po glavi. Ne razumem tvojega obnašanja, ne razumem tvojih besed. Posmehljiv si, brezbrižen. Boli. A nočem dojet. Spomini so premočni, zaslepljena sem. In nisem dovolj močna da bi te pustila pri miru. Vedno znova ti nasedem, vedno znova ti dam še eno možnost.

Ne vem kaj naj naredim. Ne vem kaj je prav. Kaj ni prav.

Zakaj si tak? Kaj res ne vidiš? Kaj res ne čutiš? Ali ti je tako vseeno??? So bla ta leta samo.... kamuflaža? Zgrajena na tako trhlih tleh da ni ostalo prav nič več???

Zakaj me tako prizadane vse? Pogrešam najine pogovore. Pogrešam tebe, čeprav si kreten. Čeprav ne maram vseh tvojih pogledov. Pogrešam tvoj govor. Ti pa.... ti pa ... ti pa nič.

Kaj to pomeni? Pogrešam res le najino prijateljstvo?

so samo papir ?

Življenje je igra. Uspe tisti, ki nesmislu žibljenja da smisel.

Ne, nisem slabe volje. Nisem pesimistična. Le večkrat se vparšam koliko smehljajev je pristnih in pravih in koliko od njih so le pisani papirji, ki odletijo ob prvi sapici.

Iz dneva v dan mi je igra življenja bolj jasna, a majn privlačna. A ne bom se ji pustila da me pohodi. Ne bom taka kot ostali. Seveda se bom večkrat opekla, a kaj potem, bom si že eno mažo zrihtala. V skrajnem primiru mi bo veter pohladil opeklino in razkuštral lase.

Rada bi govorila tuje jezike. Spet me nekam žene. A dlje kot do Nove Gorice ne bom pršla. Grown-up life sucks. Ne vem... meni je trenutno prou zanimivo. Res da sem zmatrana ko klada, a daje mi neko sliko, skico mojega življenja, ki sem si ga začrtala že pred 6 leti, le da ga nisem še poznala. Ne bo lahko, a upam da bom mela dovolj energije in samozavesti, da ne bom zaspala, da me življenje ne bo poteptalo in upihnilo tisto upanje za boljši svet v meni...

Ju3 grem plezat. Kako se veselim. Rada se preizkušam v novih stvareh. Vedno mi je blo ušeč. Nočem tega izgubit. A velikokrat zamudim priložnost, zaradi "nimam časa".

Danes sem že prevečkrat izgubila živce. Ne morem se kontrolirat. Je to PMS? Ali se je že začelo moje "staro življenje", ko nisem imela potrpljenja za domače? In sem bla non-stop zaprta v sobi in dajala jezo ven skozi metal bende?? Uf.... upam da ne..

Na sprehod bom šla.

opora

Sama sem. Mislila sem da sem močna. Sej sem. Dosti bolj kot pred leti. Amapk tako si želim opore. V ljubezni, pri muziki, v življenju. Ne vem če sem dovolj močna, da bom stopila ponosno, predvsem pa optimistično in z novo energijo pred stare ovire. Bom imela dovolj zaupanja vase, da jih bom znala preskočiti, tudi brez opore?

Doroteja

Srečo/mir/ljubezen iščemo zunaj, ker iz nekega čudnega razloga mislimo, da smo jo izgubili. Iz istega razloga, ker menimo da nam nekaj manjka, ne naredimo določenih stvari, ne sledimo svojim željam, svojim strastem.

Danes sem žalostna, čeprou sta za mano dva čudovita, polna dneva. Nisem sama. Obdana sem z ljudmi ki me majo radi, ki me cenijo. Čeprav še vedno močno pogrešam ljudi in življenje iz Santiaga, sem se nekako navadla. Ampak še vedno nisem tista taprava Urška. Ja, na trenutke sem, predvsem to vidim skozi oči drugih, preko njihovih komentarjev, ki sem jih tako vesela. Sama pa se še vedno ne počutim. Na trenutke sem vsa izgubljena, brezvoljna. Ne da se mi trudit. Vseeno mi je.

Ampak vsak dan je boljši. Z vsakim dnevom spoznam, da se lahko res spremenim, da imam moč za se spremenit.

que tengo ganas de ser la muchacha
a la que nadie muchas veces creyó.

Rada bi pokazala ljudem da sem se spremenila a mi zmankuje energije. Konec koncev pa koga briga kaj si drugi mislijo. Važno da sama vem kako se počutim, kdo sem.

“Če bom še kdaj iskala svoje srčne želje in če jih ne bo našla na svojem dvorišču, jih v resnici niti nisem nikoli izgubila.”

Si zmorem odpustiti?

Največje dejanje odpuščanja je,

da ste sposobni oprostiti sami sebi za vsa gorja,

ki ste jih v življenju povzročili.

Odpuščanje je dejanje iz ljubezni.

Ko odpustite sebi, se začnete sprejemati in bolj ljubiti.

Oprostil mi je. Jaz, pa se še vedno mučim. If you regret your past, you can`t live in the present.

spomini

Pospravljanje, še bolj pa seljenje sobe spremljajo neverjetno močni občutki. Mešani. Vsaka stvar, ki jo po dolgih letih primeš v roke, ali samo bolje pogledaš in pomisliš: proč ali shranit, ti prebudi na stotine spominov, ali bolje občutkov. Zame bi bilo bolje če bi pršu požar in vse zažgal, saj sem take sorte ki hrani mnogo preveč stvari.

Stara ljubezenska pisma, pokvarjena pisma bivših najboljših prijateljic, platnice dnevnikov, že pozabljeni posterji v omarah in na stenah.. vse to me je spomnilo, da sem v teh slabih 25ih letih že doživela marsikaj. Odraščanje. Kako zanimivo in polno obdobje je to. Nabito z ljubeznijo, željo po ljubezni, zavidom, sovraštvom, predvsem pa sanjarjenjem.

Kaj se je od takrat tako spremenilo? Še vedno sanjarim, le da z grenkim priokusom zmanjšam svoje želje in pričakovanja. Iz dneva v dan me realnost poskuša prepričati, da prava sreča in ljubezen obstajata le v filmih. Mogoče. Ampak sama bom še naprej skušala verjeti, da se za vsakega najde svoja sreča in ljubezen. Upam da bosta moji vsaj približno takšni kot si ju želim.

Ne še

Zakaj? Ker je študentski referat ta teden zaprt? Naj se ravnam po njemu? Ali naj vseeno dvignem prst in se vsedem v vsaj dan svobode?

Nikoli ne vem, ali naj pustim da mi take neumnosti krojijo dneve in usodo ali naj se požvižgam nanje in vseeno grem. Mislim da bi pred časom vseeno šla. Danes pa ne. Čeprav sem bila že zjutraj z mislimi v Ljubljani. Ljubljana je na sporedu naslednji teden.

Torej.

Kaj si želim? Poleg panina s pršutom? Trenutno red v sobi. Ker mislim, da je moje počutje ravno takšno kot moja soba. Razmetano in neurejeno. In ne morem se spravit da bi jo pospravla, kot da bi bilo potem prelahko. Danes je dan. In potem flavta.

kdor išče ne najde

Bolj kot iščem in se trudim bolj ne najdem. Hočem komu pomagat, hočem koga spoznat, hočem da se kaj zgodi! Naj me vsaj policaj vstavi! Naj vsaj mačka prečka cesto. Nič. Delam kroge zanalašč, rabim bendzin, v upanju da se nekaj zgodi. Nič. Zaman.

Vsak dan isto. Moje telo hrepeni po nečem. Po čemerkoli. Nekaj. Nekaj hrane.

Tek me je nekoliko pomiril. In misel da bom kmalu na liniji z Vanesso. Nekaj novih, svežih novic. A to so le novice. Rabim meso. Ne virtualnosti. Realnost.

Moram na štop v Ljubljano. Moram spoznat nekoga novega. Rabim adventuro. Kakršno koli. Samo da se bom zopet počutla živo. Da bo srce spet pognalo kri po celem telesu. Da noga ponovno stopi ob rob ceste in po dolgem času pokažem tablico LJ.