iskrice v očeh

Preveč je spominov, ki so mi počasi a vstrajno brisali iskrico iz oči.

Solze so mi stopile v oči, ko sem med listanjem starih fotografij opazovala iskrice v očeh drobne navihane lisičke. Šele sedaj vem, kdaj in zakaj so iskrice počasi bledele. Nemalo kdaj sem se iskric sramovala. Pa tudi širokega nasmeha.

Še vedno se. Na trenutke se počutim tako naivno, da me lahko neka malenkost tako prevzame in tako razveseli. Ni mi težko narisat nasmeha na obraz in me spremenit v kresničko. A ni ga težko tudi izbrisat.

Vedno bolj hladna in nezaupljiva postajam. Bojim se, da ne bom srečala svoje "zvezdice zaspanke", ki bi mi pri tem pomagala.

Nalite si čistega vina

Ko se je dan zdel že izgubljen, je vesolje poskrbelo da bodo sanje lepe.

Usode se ne da pretentati. Pa tudi na hitro in na silo se ne da nič doseči. Za to pa življenje samo poskrbi. Ali vesolje. al pač vsoda. Kakor za koga.

Danes bom kljub bednemu dnevu zaspala z nasmeškom na ustih. Ker sem bila spomnjena, da nisem sama, da sem zaželena. Da sem ljubljena.

Najprej moraš ljubiti sebe, šele nato lahko ljubiš druge.

Kitara, mikrofon, vrv, mp3, cev, dojenček, CD, zastava, dinozaver, avtobus

Niti 10 naključnih predmetov si ne morem zapomnit.

Koliko trenutkov gre mimo nas vsak dan, ki jih za vedno pozabimo.

Danes si bom zapomnila mamin ponosen pogled, ko je poslušala Hano. Imela je generalko za nastop z rogom.

V Guinessovo knjigo rekordov se je zapisal junak, ki si je zapomnil 200 naključno povedanih besed. Ponovil jih je v vrstnem redu.

Jst še svoja doživetja težko sklenem v časovni trak.

Tektonski premiki ali le potres?

"He pasao tanto tiempo lamentando lo que no entendía, que ahora prefiero que me den la clara del día." Bebé

Bojim se noči, ker je tema. Ker je tema ne vidim sence. Strah me je in počutim se sama.

A danes me je luna spomnila da nikoli nisem sama. Najprej sem tekla z grenkobo v sebi. S strahom pred ne-vem točno čem. Pogled čudovit. Megleno morje, iz njega so kukale le cerkvice in sonce je morje obarvalo v tople barve. Na drugi strani pa drevesa in skale. "Mar sem med partizani da me je tako strah?"

Še tako velik norc ne bi šel na sabotin čepet za kak kamen in čakal da pride kdo mimo. Sploh pa ker nikogar ni.

Malo sem se optolažila. Na parkirišču sem videla dva avta. Nisem sama. Malo se mi je oddahlno. Tečem nazaj, glasba mi igra v ušesu. Bebé je zakon. Zmelkov tudi. Spoznavam da besedil sploh nisem nikoli razumela. No, razumela sem jih na drugačen način. Čarobnost pesmi je v tem da v vsakem obdobju te gane nekaj drugega. Če seveda prvo doživljanje ne prevlada nad vsem.

Naenkrat me obisje avto. Umaknem se. Čez trenutek pa se mi ponovno zazdi da prihaja avto. A luč je preveč nežna. Ozrem se in jo zagledam. Kako ponosno sije in se mi nasmiha. Pretentala me je. Na asfaltu pred mano teče senca. Pomirim se. Nisem sama. Uživam vsak korak. Čutim vsak vdih.

"ko si tiho sanjala ptice si znala letet" Zmelkoow