spomini

Pospravljanje, še bolj pa seljenje sobe spremljajo neverjetno močni občutki. Mešani. Vsaka stvar, ki jo po dolgih letih primeš v roke, ali samo bolje pogledaš in pomisliš: proč ali shranit, ti prebudi na stotine spominov, ali bolje občutkov. Zame bi bilo bolje če bi pršu požar in vse zažgal, saj sem take sorte ki hrani mnogo preveč stvari.

Stara ljubezenska pisma, pokvarjena pisma bivših najboljših prijateljic, platnice dnevnikov, že pozabljeni posterji v omarah in na stenah.. vse to me je spomnilo, da sem v teh slabih 25ih letih že doživela marsikaj. Odraščanje. Kako zanimivo in polno obdobje je to. Nabito z ljubeznijo, željo po ljubezni, zavidom, sovraštvom, predvsem pa sanjarjenjem.

Kaj se je od takrat tako spremenilo? Še vedno sanjarim, le da z grenkim priokusom zmanjšam svoje želje in pričakovanja. Iz dneva v dan me realnost poskuša prepričati, da prava sreča in ljubezen obstajata le v filmih. Mogoče. Ampak sama bom še naprej skušala verjeti, da se za vsakega najde svoja sreča in ljubezen. Upam da bosta moji vsaj približno takšni kot si ju želim.