Jezna sem nate, jezna nase ker ti dovolim da mi to počneš in ker še kar verjamem da si drugačen. Pogrešam te, a hkrati sovražim. Sploh veš kaj mi delaš? Verjetno ne..
Ne vem kaj se ti plete po glavi. Ne razumem tvojega obnašanja, ne razumem tvojih besed. Posmehljiv si, brezbrižen. Boli. A nočem dojet. Spomini so premočni, zaslepljena sem. In nisem dovolj močna da bi te pustila pri miru. Vedno znova ti nasedem, vedno znova ti dam še eno možnost.
Ne vem kaj se ti plete po glavi. Ne razumem tvojega obnašanja, ne razumem tvojih besed. Posmehljiv si, brezbrižen. Boli. A nočem dojet. Spomini so premočni, zaslepljena sem. In nisem dovolj močna da bi te pustila pri miru. Vedno znova ti nasedem, vedno znova ti dam še eno možnost.
Ne vem kaj naj naredim. Ne vem kaj je prav. Kaj ni prav.
Zakaj si tak? Kaj res ne vidiš? Kaj res ne čutiš? Ali ti je tako vseeno??? So bla ta leta samo.... kamuflaža? Zgrajena na tako trhlih tleh da ni ostalo prav nič več???
Zakaj me tako prizadane vse? Pogrešam najine pogovore. Pogrešam tebe, čeprav si kreten. Čeprav ne maram vseh tvojih pogledov. Pogrešam tvoj govor. Ti pa.... ti pa ... ti pa nič.
Kaj to pomeni? Pogrešam res le najino prijateljstvo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar