mi bo tudi tokrat zmanjkalo elana?

Vedno sem tako zelo zagnana na začetku, a kmalu mi izpuhti vse zanimanje...počasi a vztrajno se izgublja, dokler ne pride dan, ko na začetku tako eksotična stvar postane muka. Ko bi le imela vsaj malo Janine vztrajnosti.

Koliko časa bom z veseljem vadla? Koliko časa me bo želja gnala naprej? Profesor je res dober. Zna povedat, razložit, pokazat. Da ne govorim kako igra. V tonu čutiš tisto energijo, polnost, mavrico. Pa še šarmanten je. Usodna kombinacija.

Urška, ustrajnost! Nekoč sem je imela več.

Učerja, ko sem igrala sem za teenutek začutila popolno koncentracijo. Obstajale so le note in piccolo. Kot da bi se zlila s svetom not. Neverjeten občutk. Če to dosežeš na odru mora bit prava ekstaza. Ko bi meni to uspelo vsaj enkrat. Pa četudi le na vajah. Da bi lahko tako sproščeno igrala. Da bi se zlila z notami.

Ušeč mi je, ker ko ne tečem, že pogrešam tek. Komaj čakam, da parkiram avto in se podam v hrib. Nato ovinek in zadosvoljstvo, da sem že manj zadihana kot prejšnje dni.

Kuhanje večerje. Vonj popečenih gob.. začimbe. Kozarček ob večerji in veselje ob prvi petki sestre. Zadovoljni obrazi. Lepo je.

Le tako zmedeno. Nisem še padla v ritem. Še vedno je z mano tisti občutek, da bi mogla nekam it, nekaj naredit. Pa ne vem kaj.

zalet

Zmatrana sem. Komaj še gledam. A počutim se super. Dobila sem zalet. Vzela sem ga iz kosila, iz objemov in nasmehov vseh ljudi. Prijazne besede, mimobežni heci in nasmehi... res lep dan. Pogrešala bom misterja hišnikov!

Danes je bil spet isti. Pogovarjala sva se, hecala. Ne vem kdaj misli resno in kdaj ne. Ne vem. Začutila pa sem da mu ni vseeno. Žal mi je bilo da sem bla tako nesramna do njega. Ampak me je res razjeziu. Zanima me kako bo naprej. Ne pričakujem nič, ker sem čene vedno tepena od vsode.

Na poti domou je blo neverjetno! Le fant, ki se je peljal z nami je bil preveč napanfumiran. Čene pa je nebo pokazalo skoraj vse svoje obleke... in obraze. Tako čudovitih barv in intenzitet, pa oblik in sijev že dolgo nisem vidla. In za na konec še prelepa mavrica nad Sveto goro. Hvala za čudovit dan! Komurkoli že.

Naj bo čimveč takih!

formatiram

Če človek pri pogovoru ni iskren.. mu ne moreš nič. Sam si je kriv. Njegove besede bom jemala dobesedno. Dejstva sem sprejela. Ne bom si več komplicirala življenja. Mislim da sva si ful podobna in ga na nek način celo razumem. In vem, da ne bo naredu nič, ker ni dovolj močen in je preveč ponosen. Mogoče si spet razlagam narobe, a ta je moja verzija. Vsaj dokler mi bo govoril to "resnico".

Zdej sem prou pomirjena. Prtislna sem na delite in to je to. Formatiram ta disk. Preveč je blo vsega. Moram začet na novo in pustit ene in iste tipe enkrat že za sabo.

Veter

Kako boli. Kako boli tvoje obnašanje, tvoje besede, tvoje sprenevedanje, tvoj molk.

Jezna sem nate, jezna nase ker ti dovolim da mi to počneš in ker še kar verjamem da si drugačen. Pogrešam te, a hkrati sovražim. Sploh veš kaj mi delaš? Verjetno ne..
Ne vem kaj se ti plete po glavi. Ne razumem tvojega obnašanja, ne razumem tvojih besed. Posmehljiv si, brezbrižen. Boli. A nočem dojet. Spomini so premočni, zaslepljena sem. In nisem dovolj močna da bi te pustila pri miru. Vedno znova ti nasedem, vedno znova ti dam še eno možnost.

Ne vem kaj naj naredim. Ne vem kaj je prav. Kaj ni prav.

Zakaj si tak? Kaj res ne vidiš? Kaj res ne čutiš? Ali ti je tako vseeno??? So bla ta leta samo.... kamuflaža? Zgrajena na tako trhlih tleh da ni ostalo prav nič več???

Zakaj me tako prizadane vse? Pogrešam najine pogovore. Pogrešam tebe, čeprav si kreten. Čeprav ne maram vseh tvojih pogledov. Pogrešam tvoj govor. Ti pa.... ti pa ... ti pa nič.

Kaj to pomeni? Pogrešam res le najino prijateljstvo?

so samo papir ?

Življenje je igra. Uspe tisti, ki nesmislu žibljenja da smisel.

Ne, nisem slabe volje. Nisem pesimistična. Le večkrat se vparšam koliko smehljajev je pristnih in pravih in koliko od njih so le pisani papirji, ki odletijo ob prvi sapici.

Iz dneva v dan mi je igra življenja bolj jasna, a majn privlačna. A ne bom se ji pustila da me pohodi. Ne bom taka kot ostali. Seveda se bom večkrat opekla, a kaj potem, bom si že eno mažo zrihtala. V skrajnem primiru mi bo veter pohladil opeklino in razkuštral lase.

Rada bi govorila tuje jezike. Spet me nekam žene. A dlje kot do Nove Gorice ne bom pršla. Grown-up life sucks. Ne vem... meni je trenutno prou zanimivo. Res da sem zmatrana ko klada, a daje mi neko sliko, skico mojega življenja, ki sem si ga začrtala že pred 6 leti, le da ga nisem še poznala. Ne bo lahko, a upam da bom mela dovolj energije in samozavesti, da ne bom zaspala, da me življenje ne bo poteptalo in upihnilo tisto upanje za boljši svet v meni...

Ju3 grem plezat. Kako se veselim. Rada se preizkušam v novih stvareh. Vedno mi je blo ušeč. Nočem tega izgubit. A velikokrat zamudim priložnost, zaradi "nimam časa".

Danes sem že prevečkrat izgubila živce. Ne morem se kontrolirat. Je to PMS? Ali se je že začelo moje "staro življenje", ko nisem imela potrpljenja za domače? In sem bla non-stop zaprta v sobi in dajala jezo ven skozi metal bende?? Uf.... upam da ne..

Na sprehod bom šla.