opora

Sama sem. Mislila sem da sem močna. Sej sem. Dosti bolj kot pred leti. Amapk tako si želim opore. V ljubezni, pri muziki, v življenju. Ne vem če sem dovolj močna, da bom stopila ponosno, predvsem pa optimistično in z novo energijo pred stare ovire. Bom imela dovolj zaupanja vase, da jih bom znala preskočiti, tudi brez opore?

Doroteja

Srečo/mir/ljubezen iščemo zunaj, ker iz nekega čudnega razloga mislimo, da smo jo izgubili. Iz istega razloga, ker menimo da nam nekaj manjka, ne naredimo določenih stvari, ne sledimo svojim željam, svojim strastem.

Danes sem žalostna, čeprou sta za mano dva čudovita, polna dneva. Nisem sama. Obdana sem z ljudmi ki me majo radi, ki me cenijo. Čeprav še vedno močno pogrešam ljudi in življenje iz Santiaga, sem se nekako navadla. Ampak še vedno nisem tista taprava Urška. Ja, na trenutke sem, predvsem to vidim skozi oči drugih, preko njihovih komentarjev, ki sem jih tako vesela. Sama pa se še vedno ne počutim. Na trenutke sem vsa izgubljena, brezvoljna. Ne da se mi trudit. Vseeno mi je.

Ampak vsak dan je boljši. Z vsakim dnevom spoznam, da se lahko res spremenim, da imam moč za se spremenit.

que tengo ganas de ser la muchacha
a la que nadie muchas veces creyó.

Rada bi pokazala ljudem da sem se spremenila a mi zmankuje energije. Konec koncev pa koga briga kaj si drugi mislijo. Važno da sama vem kako se počutim, kdo sem.

“Če bom še kdaj iskala svoje srčne želje in če jih ne bo našla na svojem dvorišču, jih v resnici niti nisem nikoli izgubila.”

Si zmorem odpustiti?

Največje dejanje odpuščanja je,

da ste sposobni oprostiti sami sebi za vsa gorja,

ki ste jih v življenju povzročili.

Odpuščanje je dejanje iz ljubezni.

Ko odpustite sebi, se začnete sprejemati in bolj ljubiti.

Oprostil mi je. Jaz, pa se še vedno mučim. If you regret your past, you can`t live in the present.

spomini

Pospravljanje, še bolj pa seljenje sobe spremljajo neverjetno močni občutki. Mešani. Vsaka stvar, ki jo po dolgih letih primeš v roke, ali samo bolje pogledaš in pomisliš: proč ali shranit, ti prebudi na stotine spominov, ali bolje občutkov. Zame bi bilo bolje če bi pršu požar in vse zažgal, saj sem take sorte ki hrani mnogo preveč stvari.

Stara ljubezenska pisma, pokvarjena pisma bivših najboljših prijateljic, platnice dnevnikov, že pozabljeni posterji v omarah in na stenah.. vse to me je spomnilo, da sem v teh slabih 25ih letih že doživela marsikaj. Odraščanje. Kako zanimivo in polno obdobje je to. Nabito z ljubeznijo, željo po ljubezni, zavidom, sovraštvom, predvsem pa sanjarjenjem.

Kaj se je od takrat tako spremenilo? Še vedno sanjarim, le da z grenkim priokusom zmanjšam svoje želje in pričakovanja. Iz dneva v dan me realnost poskuša prepričati, da prava sreča in ljubezen obstajata le v filmih. Mogoče. Ampak sama bom še naprej skušala verjeti, da se za vsakega najde svoja sreča in ljubezen. Upam da bosta moji vsaj približno takšni kot si ju želim.

Ne še

Zakaj? Ker je študentski referat ta teden zaprt? Naj se ravnam po njemu? Ali naj vseeno dvignem prst in se vsedem v vsaj dan svobode?

Nikoli ne vem, ali naj pustim da mi take neumnosti krojijo dneve in usodo ali naj se požvižgam nanje in vseeno grem. Mislim da bi pred časom vseeno šla. Danes pa ne. Čeprav sem bila že zjutraj z mislimi v Ljubljani. Ljubljana je na sporedu naslednji teden.

Torej.

Kaj si želim? Poleg panina s pršutom? Trenutno red v sobi. Ker mislim, da je moje počutje ravno takšno kot moja soba. Razmetano in neurejeno. In ne morem se spravit da bi jo pospravla, kot da bi bilo potem prelahko. Danes je dan. In potem flavta.

kdor išče ne najde

Bolj kot iščem in se trudim bolj ne najdem. Hočem komu pomagat, hočem koga spoznat, hočem da se kaj zgodi! Naj me vsaj policaj vstavi! Naj vsaj mačka prečka cesto. Nič. Delam kroge zanalašč, rabim bendzin, v upanju da se nekaj zgodi. Nič. Zaman.

Vsak dan isto. Moje telo hrepeni po nečem. Po čemerkoli. Nekaj. Nekaj hrane.

Tek me je nekoliko pomiril. In misel da bom kmalu na liniji z Vanesso. Nekaj novih, svežih novic. A to so le novice. Rabim meso. Ne virtualnosti. Realnost.

Moram na štop v Ljubljano. Moram spoznat nekoga novega. Rabim adventuro. Kakršno koli. Samo da se bom zopet počutla živo. Da bo srce spet pognalo kri po celem telesu. Da noga ponovno stopi ob rob ceste in po dolgem času pokažem tablico LJ.