"He pasao tanto tiempo lamentando lo que no entendía, que ahora prefiero que me den la clara del día." Bebé
Bojim se noči, ker je tema. Ker je tema ne vidim sence. Strah me je in počutim se sama.
A danes me je luna spomnila da nikoli nisem sama. Najprej sem tekla z grenkobo v sebi. S strahom pred ne-vem točno čem. Pogled čudovit. Megleno morje, iz njega so kukale le cerkvice in sonce je morje obarvalo v tople barve. Na drugi strani pa drevesa in skale. "Mar sem med partizani da me je tako strah?"
Še tako velik norc ne bi šel na sabotin čepet za kak kamen in čakal da pride kdo mimo. Sploh pa ker nikogar ni.
Malo sem se optolažila. Na parkirišču sem videla dva avta. Nisem sama. Malo se mi je oddahlno. Tečem nazaj, glasba mi igra v ušesu. Bebé je zakon. Zmelkov tudi. Spoznavam da besedil sploh nisem nikoli razumela. No, razumela sem jih na drugačen način. Čarobnost pesmi je v tem da v vsakem obdobju te gane nekaj drugega. Če seveda prvo doživljanje ne prevlada nad vsem.
Naenkrat me obisje avto. Umaknem se. Čez trenutek pa se mi ponovno zazdi da prihaja avto. A luč je preveč nežna. Ozrem se in jo zagledam. Kako ponosno sije in se mi nasmiha. Pretentala me je. Na asfaltu pred mano teče senca. Pomirim se. Nisem sama. Uživam vsak korak. Čutim vsak vdih.
"ko si tiho sanjala ptice si znala letet" Zmelkoow